Cilji: Namen projekta je bil razviti in preveriti novo testno baterijo za varno vrnitev športnikov v šport po poškodbi in rekonstrukciji sprednje križne vezi (ACLr). Glavni operativni cilj je bil identificirati bolj občutljive funkcionalne in živčno-mišične markerje, ki bolje odražajo pripravljenost kolena na športne obremenitve kot trenutno uporabljene metode.

Načrt raziskave: Opazovalna presečna študija, ki je vključevala 22 športnikov (5 športnic; starost 21,8 ± 4,96 let) po operativnem zdravljenju ACL. Udeleženci so prihajali iz različnih športov (nogomet, košarka, rokomet) in so bili kategorizirani kot športniki olimpijskega, nacionalnega ali perspektivnega razreda. Raziskava je temeljila na uporabi razširjene in integrirane testne baterije za spremljanje funkcije kolena in živčno-mišičnih prilagoditev po rekonstrukciji ACL. Udeleženci so najprej izpolnili standardizirane vprašalnike za oceno psihološke pripravljenosti in funkcionalnega stanja kolena, nato so bile opravljene meritve kontraktilnih lastnosti stegenskih mišic s pomočjo tenziomiografije, sledile so meritve maksimalne izometrične in izokinetične moči ter testi eksplozivne moči. V osrednjem delu protokola so preiskovanci opravili standardiziran protokol živčno-mišičnega utrujanja, po katerem so bile vse ključne meritve ponovljene, kar je omogočilo neposredno primerjavo funkcionalnih in živčno-mišičnih odzivov med operirano in neoperirano nogo.

Rezultati: Rezultati so pokazali, da psihološka pripravljenost športnikov za vrnitev v šport v času meritev še ni bila optimalna, saj je bila povprečna vrednost vprašalnika ACL-RSI 76,1 ± 22,3, pri čemer je bila prisotna izrazita individualna variabilnost. Funkcionalna udeležba v športu se je po operativnem posegu pomembno zmanjšala, kar potrjuje razlika v Tegnerjevi oceni med stanjem pred poškodbo in po rehabilitaciji (8,6 → 6,6). Funkcionalne meritve so razkrile vztrajajoče asimetrije med operirano in neoperirano nogo, pri čemer je operirana noga izkazovala statistično značilen primanjkljaj moči v izometrični moči iztegovalk kolena pri 90° (p = 0,035), v izokinetični moči iztega pri hitrosti 180°/s (p = 0,002) ter v izokinetični moči upogiba pri hitrosti 60°/s (p = 0,003). Merjenje kontraktilnih lastnosti mišic je pokazalo pri operirani nogi večji mehanski odmik mišice vastus medialis (p = 0,024) ter podaljšan čas sproščanja mišice vastus lateralis, ki je kazal trend statistične značilnosti (p = 0,057). Kljub napredku rehabilitacije je funkcionalna simetrija kolena ostajala mejna, in sicer v razponu približno 85–88 %, pri čemer so bili najbolj prizadeti mišični sklopi zadnje stegenske mišice.

Zaključki: Nova testna baterija predstavlja pomembno nadgradnjo obstoječih kliničnih pristopov k ocenjevanju pripravljenosti športnikov po poškodbi ACL, saj omogoča natančnejše, celostnejše in klinično bolj uporabno vrednotenje funkcionalnega in živčno-mišičnega statusa kolena ter s tem in varnejše odločanje o vrnitvi v šport.

Izvedbo programa je omogočilo financiranje Fundacije za šport.